Otrok tekom razvoja išče stik na različne načine. Ta obdobja razvoja niso nikoli končana. Stalno srečujemo ene in iste stvari, a vsakič na drugem nivoju.Tako kot se otrok razvija, se razvija tudi odnos, saj gremo v odnosu preko enakih faz.
Hrepenenje po odnosu, po stiku in po bližini je najgloblje človeško hrepenenje. Včasih so mislili, da je največje človeško hrepenenje zadovoljevanje potreb. Kasneje so ugotovili, da nas v odnos ne žene to, da bi zadovoljili lastne potrebe, ampak je osnovna potreba odnos. Hrepenenje po odnosu pomeni, da se spoznavam, da drugega spoznavam, da se dam drugemu spoznati in se jaz zanimam za drugega.Drugega sprejmem in hkrati dajem sebe. In tvegam, ker je vsak odnos tveganje. Moškim je baje pri tem nekoliko težje, saj nam je bolj tuje se dati spoznati in predajati. Nismo naučeni izlivati svoja čustva, zato se tudi manj upamo odpreti.
Kaj je tisto, kar nas vleče k drugemu? Zakaj si tako močno želimo biti v odnosu?
Kako iščemo stik z drugim?
Mila Kačičeva je v pesmi lepo zapisala:
Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman...
Prižgala spet ti svetli žar v očeh,
na lepem čelu rahlo bi počila,
potem pa ljubkujoča izgubila
se v toplem gnezdu- kuštravih laseh.
Moja mala dlan
bi kakor vroča želja
rada šla ti čez obraz teman...
Zadnje dni se veliko ukvarjam z matematiko. No, vse se vrti okoli matematike in glede na to, da se mi danes ni dalo učiti, bo v naslednjih dneh še več matematike. Med brskanjem po spletu pa sem našel zanimive enačbe.
Enačba 1 Človek = je + spi + dela + uživa Osel = je + spi
Torej, Človek = Osel + dela + uživa
Torej, Človek - uživa = Osel + dela
Povedano drugače, Človek, ki ne uživa = Osel, ki dela.
Enačba 2
Moški = je + spi + služi denar Osel = je + spi
Torej, Moški = Osel + služi denar
Torej, Moški - služi denar = Osel
Povedano drugače, Moški, ki ne služi denarja = Osel Enačba 3
Ženska = je + spi + zapravlja Osel = je + spi
Torej, Ženska = Osel + zapravlja
Torej, Ženska - zapravlja = Osel
Povedano drugače, Ženska, ki ne zapravlja = Osel
Sklep:
Iz enačbe 2 in enačbe 3, Moški, ki ne služi denarja = Ženska, ki ne zapravlja.
Torej, moški služijo denar, da ženske ne postanejo oslice! (Postulat 1)
In, ženske zapravljajo, da moški ne postanejo osli! (Postulat 2)
Kaj dobimo? Moški + Ženska = Osel + služi denar + Osel + zapravlja
Iz postulata 1 in 2 tako sklepamo: Moški + Ženska = 2 osla, ki živita (kao) srečno skupaj!
Pričakovanja. Skrijejo se globoko v podzavest. Ko mislimo in pravimo, da jih nimamo, ostajajo skrita nekje globoko v nas. Neprestano nas »cukajo« za rokav in čakajo. Čakajo, da nas napadejo in nam mešajo štrene.
Živeti brez njih? Nemogoče. Živeti z njimi? Težko. Če ničesar ne pričakujemo, nismo razočarani, ker se nekaj ni zgodilo. Ampak ali je potem to življenje brez ciljev? Imeti pričakovanja in od njih nič pričakovati, tako da ni potem slabe volje, če se ne izpolni? Nerealno. Zelo boli, ko so pričakovanja neizpolnjena. Še huje je, ko jih kdo podre.
Zakaj so pričakovanja, ki jih imamo od drugih tako boleča, če se ne izpolnejo? Ali boli dejstvo, da se neko pričakovanje ni izpolnilo, ali da smo znova v nekaj verjeli. In se jezimo sami nase, zakaj nekaj pričakujemo. Je lepše reči, to bom storil sam, ker to zmorem in zbuditi obsodbo okolice, kako zelo je nekdo samovšečen? Morda ob vsem tem in ob vsej tej minljivosti ni napačno postaviti sebe na prvo mesto. Morda nas hladnost in stanje brez pričakovanj lahko pripeljeta do pasivnega življenja. Torej, se ne trudiš več zaradi drugih, ampak zase in se prepuščaš toku. Grem torej naprej in čakam, da me življenje pelje proti cilju, ki sem si ga sam zastavil ter je neodvisen od drugih. Le da pri tem najbrž najbolj trpijo tisti, ki so mi blizu in me potem ne razumejo. Nekako jim ne znam razložiti svojega stanja duha. Ampak so moji sopotniki in sem vedno pripravljen odgovoriti zakaj in kako. Pot do tega je iskrenost do sebe. Ni nam najbolj jasno zakaj smo tukaj in kakšna je naša pot. Mogoče je v tolažbo le to, da končalo se bo, ko bo dopolnjeno, kar je bilo namenjeno. Takrat ne želim razmišljati o tem kaj sem vse od drugih pričakoval in kako sem bil razočaran od drugih. Takrat želim imeti v mislih dni, ko sem, čeprav sam sebi, izpolnil pričakovanja.
Sem nekoliko v zamudi z zapisi, ampak bolje da so pozni, kot pa da jih sploh ne bi bilo. Mogoče bi lahko rekel, kot je rekla Alenka Godec, ko je stopila na oder Križank »Kdor čaka dočaka«. Ja, res je dočakali smo nastop Alenke z odlično glasbeno zasedbo in to po 20 letih uspešne kariere.
Alenka je pred nabito polnimi Križankami zapela vse skladbe, iz ene najbolje prodajanih plošč v Sloveniji »So najlepše pesmi že napisane« in nekaj svojih velikih uspešnic. Občinstvo pa ji je dobesedno jedlo z roke, vsako izmed skladb so pozdravili z navdušenjem in ves čas glasno prepevali in poplesavali. K odličnemu koncertu so velik del dodali izjemni glasbeniki, z Janijem Hacetom na čelu in številnimi člani zasedbe Leeloojamais. Gostje, ki so ob Alenki zapeli so bili več kot očitno, premišljeno in načrtno izbrani. Nina Pušlar, ki je z Alenko zapela v duetu in nato še sama predstavila svojo novo uspešnico. Na odru sta se ji pozneje pridružila še Jadranka Juras in Trkaj, ki je poskrbel za pravo vzdušje, ko je splezal na pomožne stopnice in z vrha nagovoril občinstvo, naj skupaj z njim zapleše na njegovo uspešnico Pleš. Med bolj intimne trenutke koncerta zagotovo sodi izvedba skladbe »Tvoja«, ki jo je Alenka izvedla skupaj s harmonikarjem Janezom Dovčem. Občinstvo pa je pokazalo, da ne poznajo samo starih legendarnih skladb, ki ji je Alenka zapela na novi plošči, ampak tudi njene hite kot so Poglej me v oči, Ni me strah, Če verjameš ali ne, V meni je moč in eno zadnjih uspešnic čutno balado Boljša kot prej, ki je presenetljivo požela enega največjih aplavzov.
Užitek je videti, da lahko slovenski izvajalec napolni Križanke in poskrbi za takšen koncert. In če odgovorim na vprašanje iz zadnje plošče, ali so najlepše pesmi že napisane? Da so in poje jih Alenka Godec.
Sem pred poletjem v neki reviji prebral naslov »pred nami je dolgo vroče poletje«. Ok, da smo vroče izpustili mi čisto sede, ampak ne vem kje se je izgubila ta dolžina.
Junija se pravzaprav sploh ne spomnim, z izjemo dveh dobrih koncertov. Oziroma koncerta poletne noči v Križankah in muzikla Briljantina nekaj dni kasneje. Julij je minil v nenehnem dirkanju in pripravljanju na poletno potepanje. Seveda so trije tedni dopusta minili neverjetno hitro. Berlin, Riga in moja velika ljubezen Švedska privabljajo neverjetne spomine. Po tem si bom poletje 09 zagotovo zapolnil. Sem začel ta zapis z željo, da bi kaj več napisal o mojem obisku Berlina pa mi nekako ni steklo. Morda, ker je od tega že debel mesec, ali pa so stvari, ki so se zgodile kasneje bile še bolj, če je to sploh možno, fascinantne. Povratek v realnost je bil zelo krut, ker me je v službi čakalo veliko dela in kar ne izgleda, da bo bolje, vsaj v naslednjih štirinajstih dneh ne. Avgusta sem si privoščil še večer stand up komedije, ki me je, presenetljivo, pustil precej hladnega. Zaključek poletja pa sem preživel predvsem z mislijo kako in s čim naprej. Po razmisleku, kalkulacijah in neštetih vprašanjih, sem ugotovil, da se še vedno najbolj splača biti študent. Hm... torej nekam se bo potrebno vpisati. Pa sem šel, najprej na lesarsko v Škofjo Loko. Že pred sedmo uro zjutraj je bilo pred mano več kot 200 ljudi, iz te moke torej ne bo kruha. Pa me je malo zagrabila panika in se preverjal vse možne šole. Na koncu, verjeli ali ne, ob 3:45 zjutraj pristal pred šolskim centrom v Velenju, v še družbi kakšnih 30, ki so si srčno želeli študirati mehatroniko. Nekaj minut čez 10 sem v rokah držal grd, rjav socialistični indeks in tako željna potrdila o vpisu. Neverjetno kaj vse ljudje delajo, pardon delamo, za status študenta. Še danes ne vem kaj delajo ljudje, ki doštudirajo mehatroniko, sram me bilo1! Pa je minilo poletje, brez odmevnih žurov s katerimi bi se lahko hvalil, razen nekaj izjemnih v Stockholmu ter jasno nekaj nedolžnih popivanj z mojo cimro. Koliko bo drugačna jesen? Pestra bo, še bolj kot poletje, nekaj učenja, pisanja diplomske naloge in, kar jesen redno nosi- moj rojstni dan.
Dežela z najvišjim standardom v evropi in zagotovo najbolj organizirana in urejena dežela. Če pa boste vprašali še mene vam bom jasno serviral še odgovor, zagotovo najbolj prijazen in vljuden narod.
Ko prideš v mesto kot je Stockholm, pa če tudi si zadnji kmet na vasi, se tukaj enostavno ne počutiš kot tujec. To je mesto v deželi, ki te zagotovo sprejme odprtih rok in te očara tako močno, da se tja še vrneš. Še več, Stockholm je mesto v katerega povratek načrtuješ že, ko si še v njem. To ni mesto za omejene, nesproščene in obremenjene ljudi. Zagotovo pa za vse tiste, ki ne marajo pogledov omejenih ljudi, ki radi opravljajo že po prvem pogledu. Švedska je po prebivalstvu največja skandinavska država, v Evropi pa sta po površini od nje večji le Francija in Španija. Ni pa to najbolj naseljena država, saj ima zgolj 9 milijonov prebivalcev. Za južni del je značilna gosta poseljenost, sploh ob obali Baltskega morja in jezera Mälaren ob pokrajini Öresund. Na skrajnem severu pa še vedno živi približno 17 000 avtohtonih Laponcev (Samov), zanimivo da ta skupnost največ prihodka ustvari s severnimi jeleni. Življenje na severu je težko in naporno, prav to je razlog da se večina mladih seli na jug države. Tisti, ki na severu ostanejo se morajo sprijazniti s težkim in napornim delom. Prav selitve na jug povečujejo mesta, Stockholm ima 800 tisoč prebivalcev. Če bi prišteli še bolj oddaljena okrožja, pokrajine in mesta pa bi dobili številko okoli 2 milijona prebivalcev. Mesto ima izjemno lego ob jezeru Mäleren, ki se izliva v Baltsko morje in leži na 14 otokih. Prav voda in bujno zeleno rastlinje dajeta temu mesto poseben čar. Vzhodno od Stockholma morajo ladje, ki želijo priti v Botnijski zaliv, pluti po zaviti poti, med številnimi otočki stockholmskega arhipelaga oz otočja, ki šteje okoli, neverjetnih, 24 tisoč otočkov. Vožnja med otočki je neverjetna in nekaj posebnega. Z ladje lahko opazuješ večje in manjše otočke, ki imajo na plažah značine lesene, povečini, rdeče obarvane hiše. Niso pa hiše samo rdeče z značilnimi belimi obrobi oken, starejše so tudi rumene. V preteklosti so si bogataši želeli, da bi ljudje videli kje živijo in so zato svoje hiše začeli barvati rumeno, tako da so se ločili od preprostega prebivalstva. Manjši otočki imajo morda le manjšo hišo, vrtno lopo in privez za čoln. In prav takšne manjše otočke je možno celo kupiti, ali pa jih čez poletje najeti. Prav poseben čar ti otočki nudijo polet, predvsem v mesecu juniju, ko je t.i. »midsommar«, to je obdobje, ko je dan najdaljši, sonce praktično ne zaide. Dejstvo, ki je mene fasciniralo tudi v avgustu in mi jasno nekaj noči ni pustilo spati. Večer se naredi šele ob 22uri, mrači se do polnoči, ko pade tema. Novo jutro, polno sonca pa vas pozdravi že ob 3:30. Tako da poleti nikar ne pozabite zagrniti zaves, da vas sonce ne zbudi sredi noči. Še večji čar na severu Švedske, kjer sonce sploh ne zaide. Najstarejši del mesta je t. i. Gamla Stan ali »staro mesto«, ki se nahaja na treh otokih. Največji je Stadsholmen ali »mestni otok«, tu najdemo kraljevo palačo, katedralo in večji del najstarejšega mestnega jedra. Mesto jedro je izjemno ohranjeno in poleg ozkih ulic, pisanih, visokih hiš, tukaj najdemo najrazličnejše prodajalne s spominki in domačo obrtjo. Zahodno od tega otoka je Riddarholmen ali "otok plemstva", sredi katerega se dviga stara cerkev, grobnica švedskih vladarjev. Ta otok krasijo številne palače, v katerih se je nekoč pisala zgodovina Švedske. Na tretjem in najmanjšem otočku Helgeandsholmnu je švedski parlament. V kraljevi palači so trije muzeji, muzej treh kron, kraljevih simbolov in kraljevih stanovanj. Najbolj zanimiv je muzej "3 kronen", ki prikazuje zgodovino palače, pred požarom v 17.stoletju. Stockholm se ponaša z množico zanimivih muzejev. Samo na otoku Djurgarden, ki je bil nekoč kraljevi rezervat za vzrejo divjadi, jih je nekaj. Med najbolj zanimivimi je Skansen, muzej na prostem, prvi te vrste na svetu, odprli so ga leta 1891, ko so v času industrializacije hoteli svetu pokazati, kako so na švedskem podeželju živeli pred industrijsko revolucijo. Gre za neke vrste skok v preteklost, muzej predstavlja Švedsko v malem. Tukaj lahko obiščete švedsko podeželje, mesto, pastirsko vas,... Zaposleni v muzeju so oblečeni v originalne kustume in izjemno prijazni, vedno si bodo vzeli minuto za klepet z vami ter vam razložili delček zgdovine, ki jo predstavljajo. Posebej priporočam obisk pekarne, ki jo zaradi vonja, ki ga daje celotnemu otoku, ne boste mogli zgrešiti in obisk mini steklarne. Stekleni izdelki, ki jemljejo sapo, povsem primerljivi, če ne še lepši kot so tisti iz Benetk. Ne daleč stran v veličastni stavbi, ki spominja na grad iz renesančnega obdobja, je nordijski muzej. Tu hranijo najpomembnejše predmete iz slavne preteklosti, predvsem iz zadnjih štirih stoletij. Med kupico zanimivih muzejev, pa tu najdemo zagotovo prav poseben muzej, Vasa muzej. V začetku 17. stoletja je bila Švedska evropska vojaška velesila. Sodelovala je tudi v tridesetletni vojni. Tedanji švedski kralj Gustav II. Adolf je želel imeti nepremagljivo vojsko na kopnem in na morju. Sredi dvajsetih let so začeli graditi mogočno bojno ladjo, ki bi prekašala vse znane bojne ladje, ne samo po udarni moči, ampak tudi po lepoti. Na dan sv. Lovrenca, 10. avgusta 1628, je v stockholmskem zalivu prvič zaplula ladja, kakršne do takrat svet še ni videl. Z množico rezbarskih mojstrovin, številnih obarvanih in pozlačenih kipcev, ki predstavljajo osebe iz grške mitologije, rimske cesarje, svetopisemske osebe, je ta ladja predstavljala plavajočo umetnino, katere namen je bil pokazati moč švedske krone. Ta bleščeča umetnina pa je nosila kar dve liniji topov v dveh nadstropjih in to je bil verjetno tudi vzrok za največjo katastrofo v švedski zgodovini. Ladja ni preplula niti ene morske milje, ko se je sredi stockholmskega zaliva prevrnila na bok in potonila. To sramoto so Švedi skozi stoletja skrbno skrivali in jo v glavnem pozabili. Pomorski arheolog Anders Franzen jo je po dolgem uspešnem iskanju leta 1956 končno našel. Sledila je neverjetna operacija čiščenja in dviganja ladje na površje. 333 let po njeni prvi in zadnji "plovbi" je ladja Vasa zopet ugledala luč sveta. Švedi so jo odlično obnovili in danes je ladja v stavbi muzeja Vasa. Če se odpravljate v Stockholm, ga nikar ne izpustite. Poleg ladje je tu prikaz večine pomembnih morskih bitk iz tistih časov in veliko ladijskih maket. Stockholm ni klasična metropola, kjer bi za malo miru ali zelenja morali iz mesta, dovolj je že če se z glavnih ulic umaknete na obalo. Za čisti »odklop« pa je dovolj, da skočiš na prvo ladjico in se odpelješ na katerega izmed otočkov, možno je izstopiti na skoraj praznih ne naseljenih ali večjih z mesti. Eden takih je tudi Vaxholm, glavno mesto Stockholmskega otočja. Majhno, a zelo prijetno mesto. Kraj kjer življenje, kljub številnim turistom teče počasneje, kjer se ti ljudje nasmehnejo na ulici in ti pomahajo z dvorišča. Zalivčki so polni ljudi, ki se nastavljajo soncu, najpogumnejši skočijo tudi v morje, temperature so med mojim obiskom bile precej visoke, okoli 25 stopinj. Zanimiv je tudi obisk otoka Lovön, kjer živi kraljeva družina v palači Drottningholm, uro vožje z ladjico iz Stockholma. Palača je bila zgrajena v 16. stoletju in je zelo popularna turistična točka. Ogleda vreden je predvsem kraljevi park, gledališče in kitajski paviljon, slednja sta tudi pod UNESCO-vo zaščito. Sicer je kraljeva družina precej popularna, ravno v tem času so v teku priprave na poroko švedske prestolonaslednice. Zaroko pa je nekaj dni nazaj objavila tudi mlajša princesa. Med posebnostmi te dežele spada tudi Pippi Långstrump, po naše Pika Nogavička, ki jo je leta 1945 ustvarila Astrid Lindgren za svojo hči. Po njeni smrti je švedska vlada v njen spomin ustanovila nagrado Astrid Lindgren. Nagrada ima največji denarni sklad (med nagradami za otroško literaturo) in znaša pet milijonov švedskih kron. Če se potepate po Stockholmu ne morete mimo neštetih kavarn, slaščičarn in restavracij. Sledje ponujajo izjemno hrano in predvsem niso tako "klasične" kot pri nas. Ribe, predvsem losos, je redno na jedilniku, med znanimi švedskimi jedmi slovijo Smorgåsbord (slastni narezki in prigrizki), baltski slanik, grahova juha in palačinke. Predvsem pa velja poskusiti neverjetno mandeljnovo torto in pa izjemno čokolado, oboje je dosegljivo tudi v Ikei, tako da nam je na dosegu rok.
Kraljice popa v Slovenijo ne bo, za ogled princeske popa, pa je tudi bilo potrebno precej daleč. Vse do Berlina, kje je konec julija nastopila, Britney Spears.
Vstopnice niso bile ravno poceni, sam sem zanjo odštel 70€, pa ne bi rekel, da sem sedel v prvi vrsti, nekateri bi zlobno pripomnili, da se z moje pozicije sploh ni videlo ali je bila Britney dejansko na odru. Kakorkoli že vredno svojega denarja, manj s stališča glasbe, bolj s strani showa. »The Circus Tour«, kot se imenuje njena trenutna turneje, je namreč prava paša za oči. Ogromen oder postavljen na sredini čudovite, še ne eno leto stare dvorane, ki sprejme 17000 gledalcev. Dobra poteza, saj je pogled na oder, ne glede na to kje sediš lep. Show se prične s cirkusanti, dih jemljejo zares odlični akrobati in žonglerji. Sam koncert se, po dvajsetih minutah cirkuške predstave, začne z videom Pereza Hiltona, in sicer na parodijo kraljice Elizabete. Ob taktik naslovne skladbe zadnjega albuma "Circus" Britney s številnimi plesalci pride z zraka, izpod stropa dvorane. Pravzaprav so njeni prihodi za vsako skladbo nekaj posebnega. Ob odlični plesni podori nadaljuje, več kot očitno ne v živo, s skladbama "Piece of Me", iz zlate kletke, in "Radar". S posebno video napovedjo se z remiksom skladbe "Gimme More" začne drugi del koncerta imenovan »House of Fun«. V tem delu Britney zapoje "Boys", "If U Seek Amy" in "Me Against the Music". Njeni kostumi in kostumi soplesalcev se ves čas spreminjajo, plesne točke in svetlobni efekti na odru pa dajejo obiskovalcu resničen občutek cirkuške predstave, podložene z dodatno mero glasbe. Lebdeča v zraku na ogromnem dežniku, del koncerta zaključi s skladbo "Everytime", ki je glede na izvedbo, zapeta v živo. Pred skladbo prvič pozdravi občinstvo, delno celo v nemščini. Tretji del koncerta, »Freakshow« je najbolj divji, tako s stališča plesnih točk, kostumov in skladb. Začne se z video predstavitvijo skladbe "Sweet Dreams" Marilyna Mansona. Sicer pa so skladbe v tem delu koncerta manj znane, vsaj meni in niso bile tako velike radijske uspešnice, kot številne druge. V zadnji del koncerta je bolj komercialen in od publike toliko bolje sprejet. »Electro Circ« vsebuje skladbe "Do Somethin'", "I'm a Slave 4 U in "Toxic". Največji aplavz in navdušenje pa, znova v živo odpeta skladba "...Baby One More Time", ki je edina s začetka njene kariere. Odlično prirejena za to turneje, še z enkrat več fantastično plesno podporo. Koncert se zaključi z enim največjih hitov zadnjega leta, skladbo "Womanizer" in Britney v seksi policijski uniformi.
Odlično zasnovana ideja na cirkusu. Pohvalo, bolj kot Britney, zaslužijo snovalci showa, koreografi in plesalci. Največ slave in pohval pa bo jasno odnesla Britney, ki je v celotni zadevi le dekle, ki je začelo peti in mora to sedaj nadaljevati. Od tu gre razumeti njene številne travme in težave, a glede na videno kapo dol. Bo iz princeske kdaj kraljica? Zagotovo!
